1919–1940

Prva zrela doba

1922
Pavel Kunaver objavi knjižico Kraški svet in njegovi pojavi, ki je poljuden pregled tedanjega znanja o krasu, pa tudi pisčevih doživetij v podzemlju. Očiten namen knjižice je prebuditi jamarsko misel v najširših slovenskih krogih, žal pa časi za to še niso dozoreli. Tudi njegova druga knjiga V prepadih ne doživi pričakovanega odmeva.

1924
Društvo se po obdobju neaktivnosti leta 1924 reorganizira. Pobudnik obnovitve dela in prvi povojni predsednik je notar Mate Hafner. Društvo postane v veliki meri univerzitetno; zamisel o topografskem odkrivanju podzemlja se umakne znanstvenemu proučevanju kraških pojavov. Sedež društva, ki mu od leta 1927 predseduje Jovan Hadži, je v Zoološkem inštitutu Ljubljanske univerze. Tajnik postane Roman Kenk, med najbolj aktivnimi pa sta še Albin Seliškar in Ivan Michler.

1925
Prva raziskovanja po reorganizaciji v jami Zlatici, ki je kasneje dobila katastrsko številko 1 in Govicu.

1926
Društvo razišče Županovo jamo, ki jo je odkril Perme, župan Ponove vasi. Valter Bohinec objavi v Geografskem vestniku monografijo Županova jama. Poleg speleološke vsebine obsega delo tudi podrobna navodila za potek jamarske ekskurzije.

1927
Roman Kenk in Albin Seliškar uredita v Podpeški jami prvi jamski laboratorij na svetu.

1928
Število po vojni raziskanih jam doseže številko sto. To številko dobi Jama nad Grahovniki pri Lazah, ki so jo že prej odkrili in preiskali domačini pod vodstvom Franca Mrharja. Prva društvena odprava vanjo je bila 5. februarja 1928, kar so jamarji združili z manjšo slovesnostjo.

1929
Društvo raziskuje kraško podzemlje v širši okolici Loškega polja. Poleg več manj pomembnih jam preišče in izmeri tudi glavne dele Križne jame, katere nadaljevanje so leta 1926 odkrili dijaki pod vodstvom prof. Maksa Prezlja. Odkritih in izmerjenih je prek 5 km rovov.

1931
Društvo raziskuje jamo Vjetrenica v Hercegovini in izmeri več kilometrov rovov, tako da ta postane najdaljša jama v takratni Kraljevini Jugoslaviji.

1933
Prvi zapisniki o iskanju Lippertove jame. Albin Seliškar opravi v Štirnah pod stenami enega prvih jamskih potopov v skafandru na svetu. Sredi tridesetih let je čas razcveta logaške podružnice. Pod vodstvom Ivana Dolarja sistematično raziskujejo jame v širši okolici Logatca. Njeni člani pa so tudi prvi prodrli do konca Blat v Križni jami

1937
Usmerjanje terenskega dela prehaja polagoma z Ivana Michlerja na Alfreda Šerka ml. Pri iskanju Lippertove jame odkrije ekipa pod njegovim vodstvom 16. marca 1937 vhod v Najdeno jamo.

1938
Alfred Šerko po sodobnih načelih uredi društveni kataster jam in izda Seznam jam v ozalid tehniki.

1939
Alfred Šerko in Ljubo Podpac organizirata večletno sistematično raziskovanje podzemlja vzdolž tedanje meje z Italijo. Izstopa podrobno obdelano ozemlje Pokojiške planote in Begunjskega Ravnika. To leto se Ivan in Dušan Kuščer potopita v Veliko okence kraški izvir Ljubljanice pri Vrhniki.

1940
Društvu se pridružijo Badjura, Grašič, Lebez, Pavlin in Velikovrh, ki so dotlej samostojno zahajali v jame, delno celo ob nasprotovanju društva. Opravili so pomembne raziskave na Kočevskem, ki so se mu ljubljanski jamarji dotlej izogibali. Med prvo in drugo svetovno vojno so člani društva na 1264 ekskurzijah raziskali 742 jam.

Najaktivnejši člani društva: Franci Bar, Valter Bohinec, Srečko Brodar, Marjan Bukovec, Ivan Dolar, Jovan Hadži, Ljudevit Kuščar, Roman Kenk, Ivan Kuščer, Ivan Michler, Hubert Pehani, Ljubo Podpac, Egon Pretner, Ivan Rakovec, Albin Seliškar in Alfred Šerko.