1961–1974

Vzpon nove tehnike

1961
Izvedena je meddruštvena odprava “Akcija dno” v Triglavsko brezno (- 260 m), ki jo vodi Ivan Gams. Prve raziskave v Sežani – meritve notranjih delov Škamprlove jame, pomoč Sežančanom pri raziskavah in meritvah novih delov Vilenice. Podrobne raziskave jam v okolici Golega brda pri Ljubljani.

1962
Društvo se preimenuje v Jamarski klub Ljubljana, čemur je bilo 1966 dodano še Matica. Dotedanje podružnice se osamosvojijo in registrirajo v domačih občinah kot samostojna društva.

1963
Spomladi se mladi člani društva prebijejo v notranje dele Najdene jame, organizirajo trening reševalcev v Logarčku in zbor v Pivki jami. Jeseni začnejo s sistematičnim preiskovanjem jam v Lanskem vrhu. Jamarji začnejo plezati tudi kamine.

1964
V Najdeni se vrste velika odkritja: Putikova dvorana, Piparski in Borisov rov. Začnejo se raziskave na Kaninu in na Krimu. Konec decembra je v Logatcu prvo jamarsko proslavljanje novega leta, ki kasneje preraste v tradicionalno Putikovanje.

1965
Člani podrobno raziskujejo in merijo Najdeno jamo. Raziskujejo območje Lanskega vrha ter nadaljujejo raziskovanje na Kaninu in Krimu. Na Kaninu je v Primoževem breznu presežen društveni globinski rekord v povsem samostojnem odkritju. Dosežena je globina 175 m. Po organizaciji IV. mednarodnega speleološkega kongresa v Ljubljani pride do menjave generacij. Nova generacija se zgleduje po najboljših tujih jamarjih, kar jih privede na nesporno prvo mesto med društvi v tedanji Jugoslaviji.

1966
Društvo šteje 127 članov, od katerih je skoraj četrtina aktivnih. Nadaljujejo se podrobne raziskave Najdene jame, Lanskega vrha in Gorjanske jame. Na Kaninu je odkritih in raziskanih več brezen globokih preko 100 m. V Primoževem breznu je dosežen nov društveni rekord – 197 m. Novo večje raziskovalno območje se odpira v Suhi Krajini, kamor se vključujejo tudi raziskave Tentere in Griške jame. Močna ekipa se udeleži medklubske odprave v Pološko jamo, kjer naši člani odkrijejo glavno nadaljevanje. Milan Orožen in reški jamar Ugo Fonda preplavata sifon med Črno in Pivko jamo, kar je začetek sodobnega potapljanja v naših jamah.

1967
Izvedene so bile teodolitske meritve Najdene jame, nadaljujejo se raziskave Lanskega vrha in Kanina. Odkrita je bila Ljubljanska jama pod Koglom.

1968
Raziskano je Lipiško brezno, ki meri 210 m čiste navpičnice in več velikih brezen na Kaninu. Ponovno je izmerjen in dodatno raziskan Jazben – 334 m. Tričlanska ekipa doseže v Pološki jami globino 300 m. Odkritje novih rovov v Žankani jami v Istri prinese jugoslovanski globinski rekord, ki smo ga dosegli sami – 361 m. Uspešna odprava na Poljsko v Jaskinio Sniežno in Jaskinie Psie.

1969
Izmerjen je Gotovž do Plinskega sifona – 320 m, nadaljujejo se raziskave Lanskega vrha in jam južno od Sežane. Člani merijo in fotografirajo Kačno jamo. Ustanovljena sekcija v Lazah. Pod vodstvom Antona Praprotnika – Tota se začne sistematično jamsko potapljanje. Izide prva številka društvenega glasila Glas podzemlja. Naši člani sodelujejo na doslej največji mednarodni odpravi v Gouffre Berger v Franciji.

1970
Nadaljujejo se sistematične raziskave na Primorskem krasu predvsem med Divačo in Sežano. V Ljubljanski jami je večkrat zaporedoma presežen društveni globinski rekord v povsem samostojnem odkritju – 279 m. V Pološki jami je prvič v Jugoslaviji presežena globina 500 m, s tem pa se je po dvajsetih letih, na svetovni globinski lestvici, znova pojavila naša jama. Potapljači se podajajo v Divje jezero, Žerovnico, Postojnsko jamo, Tkalco jamo in Planinsko jamo. Naši člani sodelujejo pri odkrivanju novih predelov spleta Piaggia Bella na francosko-italijanski

1971
Nadaljujejo se raziskave v Pološki jami, kjer je odkrit Biološki rov. S tem je za dlje časa dosežen jugoslovanski rekord – 685 m. Za kratek čas je ta jama med dvajsetimi najglobljimi na svetu.

1972
Jamarski klub Ljubljana Matica se vrne k tradicionalnemu imenu Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. Člani raziščejo Brezno pri Oglenicah, Brezno na Sušjaku in Brezno pri Jurjevi cesti, vsa globoka okrog 200 m. Člani natančno izmerijo Brezno pri Gamsovi glavici – globoko 444 m – in odkrijejo odcep v nove dele. Potapljači dosegajo v izvirih Ljubljanice tedaj tudi v širšem merilu pomembne uspehe – 270 m dolžine pri 27 m globine. Jože Pirnat napiše knjigo Jamarska tehnika, Matic Maležič pa v Pološki jami posname prvi 16-milimetrski barvni jamarski film.

1973
Društvo ponovno raziskuje na Sežanskem krasu. Na Kaninu so odkrite številne nove jame. Z vrvno tehniko je raziskan Bratinov brezen pri Predmeji – globok 150 m. Potapljači preplavajo odtočni sifon v Pivki jami. Rado Smerdu posname 8-milimetrski jamarski film V svetu brez sonca.

1974
Izmerjena je prostornina Skednene jame. V Tkalca jami potapljači preplavajo 150 m dolg sifon in odkrijejo 2 km dolg rov.

Najaktivnejši člani društva: Jurij Andjelić – Yeti, Metod Di Batista, Polona Bitenc, Marjeta Horvat – Tačka, Janez Ileršič, Primož Jakopin – Klok, Marjan Juvan – Manč, Jožko Jurečič – Koko, Janez Kanoni – Žan, Primož Krivic, Bogdan Kovač, Jurij Kunaver, Matjaž Kunaver, Janez Modrijan – Modrc, France Osole, Staško Otorepec, Jože Pirnat – Jozl, Tomaž Planina, Anton Praprotnik – Toto, Matjaž Puc, Rado Radešček, Daniel Rojšek, Rado Smerdu, Borut Smodiš, Anton Sulc – Suwa, France Šušteršič, Alenka Terlep, Jure Trenz, Lado Velikanje – Velikani, Renato Verbovšek – Rene in Marko Vogrič Sekcija v Lazah: Metod Abrahamsberg, Franci Facja, Andrej Kermaunar, Jure Hrovatin, Polde Kranjc, Jože Poženel, Stane Puppis, Roman Šušmelj in Lado Urbas.